Pravica do regresa je vezana na pravico do letnega dopusta, ne pa na njegovo izrabo in je zato delavec upravičen do regresa za letni dopust tudi, če letnega dopusta ne izrabi, ker je npr. dalj časa odsoten z dela zaradi bolezni.

Do celotnega letnega dopusta je torej upravičen delavec, če je pri delodajalcu zaposlen celotno koledarsko leto. Če pa je delavec upravičen le do sorazmernega dela letnega dopusta, ker ni zaposlen celo koledarsko leto, ima posledično tudi pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust.

Če je delavec zaposlen s krajšim delovnim časom, ima prav tako pravico do sorazmernega dela regresa za letni dopust, glede na trajanje delovnega časa, razen če dela krajši delovni čas v posebnih primerih. Delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu, ima namreč pravico do celotnega regresa za letni dopust, kot če bi delal polni delovni čas.

ZDR-1 določa minimum pravic, tako da lahko kolektivna pogodba ali pogodba o zaposlitvi določata višji znesek regresa za letni dopust, do katerega je upravičen delavec.

Delodajalec mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta.

Kršitev 131. člena ZDR-1 predstavlja prekršek, za katerega lahko inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za delo ukrepa v prekrškovnem postopku.

Do leta 2003 je bila pravica do regresa za letni dopust urejena v kolektivnih pogodbah. V dogovoru s socialnimi partnerji pri pripravi ZDR (v letu 2002) je ta pravica postala predmet zakonskega urejanja (z uveljavitvijo ZDR 1. 1. 2003).

Vir: MDDSZ