Zakon o dolgotrajni oskrbi, Uradni list RS, št. 84/2023, ki je začel veljati 3.8.2023, uporabljati pa se bo začel postopno od 1. januarja 2024, sistemsko ureja področje ter določa pravice in storitve dolgotrajne oskrbe.

Zakon sistemsko ureja dolgotrajno oskrbo, ki je nujna tako zaradi zagotavljanja kakovostnega življenja ljudem v vseh življenjskih obdobjih kot zaradi demografskih trendov: demografske projekcije kažejo, da bo leta 2030 starejših od 65 let že skoraj četrtina prebivalstva ter starejših od 85 let že 3,3 % prebivalstva, ta odstotek pa bo še naraščal. Zaradi povečevanja deleža neaktivnega prebivalstva in zmanjševanja aktivnega prebivalstva obseg sredstev iz socialnih zavarovanj in drugih virov (npr. iz proračuna) že sedaj ne omogoča financiranja potrebnega obsega podpore in pomoči vsem, ki potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe, vse več dodatnega finančnega bremena pa se prenaša na neposredna plačila uporabnikov in njihovih svojcev. Z novim Zakonom o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1) naj bi se slednji delno razbremenili obveznosti, saj zakon predvideva financiranje iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, državnega proračuna v višini do 190 milijonov evrov, iz lastne udeležbe uporabnika pa le v manjšem deležu – višina tega je opredeljena v 57. členu.

Ena večjih sprememb novega zakona se vsekakor nanaša na pristojno ministrstvo za predmetno področje, in sicer bo to namesto Ministrstva za zdravje in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vodilo Ministrstvo za solidarno prihodnost. Ureditev področja na enem mestu poenostavi urejanje, odločanje in postopke v zvezi z izvajanjem sistemskih in administrativnih aktivnosti na področju dolgotrajne oskrbe. In kaj sploh to so?

Storitve dolgotrajne oskrbe obsegajo (14. člen ZDOsk-1):

–          pomoč pri osnovnih opravilih (pri prehranjevanju in pitju, osebni higieni, slačenju in oblačenju …),

–          pomoč pri podpornih dnevnih opravilih (gospodinjska opravila, nakup živil in življenjskih potrebščin, priprava obrokov …),

–          zdravstveno nego, vezano na osnovna dnevna opravila (spremljanje vitalnih funkcij in zdravstvenega stanja, priprava, dajanje in nadzor nad jemanjem zdravil …).

V 17. členu so urejene nedenarne pravice dolgotrajne oskrbe, ki so opredeljene v urah, v 17. členu pa denarni prejemki v višini od 89 evrov za 1. kategorijo do 491 evrov za 5. kategorijo. Z denarnim prejemkom bo lahko oskrbovanec sam razpolagal in ga porabil za storitve dolgotrajne oskrbe v skladu s svojo odločitvijo. Podrobneje je tudi opredeljena pravica do oskrbovalca družinskega člana, ki izvaja storitve oskrbe na domu upravičenca. Izpolnjevati mora z zakonom določene pogoje – med katerimi je tudi primerna psihofizična sposobnost (20. člen), za opravljene naloge pa mora pripraviti mesečno poročilo (21. člen). Oskrbovalec ima pravico do plačila za izgubljen dohodek (v višini 1,2-kratnika minimalne plače, tako 23. člen), vključitve v obvezna socialna zavarovanja, načrtovanja odsotnosti ter usposabljanja in strokovnega svetovanja. Ker je lahko oskrbovalec družinskega člana v koledarskem letu odsoten skupno 21 koledarskih dni, se upravičencu za ta čas zagotovi nadomestna oskrba (25. člen).

Zakon opredeljuje tudi dodatne pravice do dolgotrajne oskrbe (31. člen in naslednji), kamor spadata pravici do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter sofinanciranja storitev e-oskrbe; omogočeno pa je tudi alternativno izvajanje pravic do dolgotrajne oskrbe. Storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti (npr. svetovanje, psihosocialna in postdiagnostična podpora) se bodo uvedle tako, da bo uporabniku na voljo vsa pomoč in oskrba, ki bi jo sicer lahko dobil le v instituciji: pri oblačenju, hranjenju, uživanju zdravil in drugem. Storitve e-oskrbe se izvajajo na daljavo in upravičencem zagotavljajo občutek varnosti ter jim omogočajo, da dlje časa ostanejo doma. Namen te storitve je v zagotavljanju kakovosti in varnosti življenja oseb v njihovem domačem okolju. S 33. členom je določeno sofinanciranje e-oskrbe v višini največ 25 evrov mesečno, vključno z enkratnim stroškom do 50 evrov za namestitev opreme in vzpostavitev potrebnega za izvajanje e-oskrbe.

Med novostmi ZDOsk-1 je tudi vzpostavitev vstopnih točk na centrih za socialno delo. Gre za krajevni pristojni center za socialno delo, ki skladno z 88. členom ZDOsk-1 izvaja strokovne in administrativne naloge v zvezi z uveljavljanjem pravic zavarovanih oseb. Tu bodo zagotovljene vse informacije in preprost dostop do storitev. V okviru te točke se bo vodil postopek za uveljavljanje pravic do dolgotrajne oskrbe (35. člen), pripravljal načrt priporočenih storitev, izvajalo strokovno svetovanje, dajala podpora zavarovanim osebam itd.

Zakon v V. poglavju ureja izvajalce dolgotrajne oskrbe v javni mreži – javne zavode in druge pravne osebe ter samostojne podjetnike koncesionarje (59. člen). Dolgotrajna oskrba v instituciji se izvaja v domovih za starejše, dolgotrajna oskrba na domu pa na domu uporabnika. Zakon opredeljuje pogoje za opravljanje te dejavnosti (60. člen) in določa obvezen vpis v register izvajalcev, ki ga skladno z 61. členom vodi Nacionalni inštitut za javno zdravje. V nadaljevanju zakona so določeni še pogoji za ustanovitev javnih zavodov, njihovo vodenje, obveznosti itd. Posebej je opredeljena tudi koncesija za opravljanje javne službe dolgotrajne oskrbe (75. člen).

Z zakonom so urejene še naloge Zavoda za zdravstveno zavarovanje (VI. poglavje), enotni informacijski sistem in zbiranje podatkov za opravljeno delo (VII. poglavje), ukrepi za razvoj področja (VIII. poglavje), nadzor nad opravljanjem oskrbe (IX. poglavje) ter prekrški (X. poglavje).

Zakon, ki bo sicer pričel veljati dan po objavi v Uradnem listu, predvideva postopno uvajanje sprememb vse do 1. decembra 2025.

Pripravila: mag. Jasmina Potrč

Vir: IUS-INFO