O 35-letnem delovanju gostilne smo se pogovarjali z gospo Janjo Rorman.

Gostinstvo in turizem Rorman je še ena uspešna družinska zgodba. Njeni začetki segajo 35 let v zgodovino.  Po tem, ko je bila gospa Janja 10 let zaposlena v gostilni Tomšič, je le to (po upokojitvi in prodaji njene lastnice), skupaj z možem, vzela v najem. To je bil začetek njune samostojne poti in začetki so vedno težki, pove. »Spremljajo te negotovost in stvari, na katere nimaš vpliva, a ohranjaš upanje, da bo vse v redu. Ob tem pa delaš in se boriš, da bi bil vsak naslednji dan lažji.«

Po štirinajstih letih dela v najetih prostorih je dozorela odločitev za nove, svoje. Na to sta se z možem pripravljala vrsto let. V Tomažji vasi sta zgradila hišo, ki je leta 1998 odprla vrata prvim gostom. Bila je odločitev, prepojena z veliko dvomov in skrbi, vendar sta zbrala pogum in smelo stopila na čisto pravo samostojno pot gostinstva in turizma. Danes v njej delujejo vsi štirje družinski člani ter dve dodatni zaposleni. V svoje delo in ponudbo vnašajo izboljšave, trende, hkrati pa ohranjajo tradicionalno preizkušene recepte, ki jih gosti vse bolj cenijo. Njihova kulinarika je močno vezana na lokalne pridelovalce zelenjave in sadja, mlin in rejce živali. Lokalno pridelanim sestavinam dodajo znanje in navdih za okusne jedi, ki se bohotijo skozi črke bogatega jedilnega lista, ki vabi… Za žlahtno kapljico poskrbijo kar sami iz svojih vinogradov, ki se vzpenjajo po bližnjem Vinjem vrhu. Svojo ponudbo prilagajajo letnemu času, da goste ogreje v mrzlih dneh in ohladi v vročih. Posebna toplina, ki se deloma oddaja od krušne peči, večina pa iz prijazne in tople dobrodošlice osebja Gostilne Rorman, vas obda takoj po vstopu. Svojo ponudbo so pred leti razširili tudi na prenočišča. Lokacija nudi hiter vstop na vrhove bližnjega Vinjega vrha in vijugastih poti med vinogradi Dolenjskega gričevja.

Virus je prinesel nove negotovosti, vendar pa je bilo teh v preteklosti že nekaj. Vsaka je gostinstvo zaznamovala na svoj način. »Koliko časa bomo delali pod spremenjenimi pogoji, kaj nam prinaša kriza in kako se bodo ljudje odzvali po njenem koncu, ne vemo«, pravi gospa Janja. Še naprej načrtujejo delati dobro, tako kot znajo in zmorejo. »Gostinstvo je težko življenje, zahteva celega človeka, popolno predanost, vendar je na koncu vredno vsega truda in vloženega dela« sklene.

Območni zbornici je hvaležna za vsa izobraževanja, nasvete, pravočasne informacije o spremembah… Prihranila jim je marsikatero raziskovanje. Tako so lahko sami ostali osredotočeni na svoje delo in poslanstvo. Še en vidik je omenila gospa Rorman – občutek pripadnosti…to je mesto, ki povezuje vse obrtnike; je velika skupnost s skupnim ciljem – prispevati za rast in razvoj regije v kateri delujejo. To pa je posebno zavedanje in poslanstvo.