Častitljivo priznanje  OOZ Novo mesto, diamantni ključ za 50 let dela v obrti, letos prejema podjetje Kovinoplast Laharnar d.o.o..  Tako dolgo obdobje, seveda, neminovno pomeni, da dejavnost prehaja s starejše na mlajšo generacijo in tako je tudi pri njih. Ko sem jih obiskala v prijetnem okolju tik nad potočkom Težka voda, s pogledom na novomeško najbolj značilno veduto, Kapitelj, so bili zbrani vsi: začetnica dejavnosti, gospa Dragica, njen življenjski in poslovni partner, gospod Miloš, in njuna otroka, sedanja direktorica Helena in Andrej, ki sta podjetje prevzela po upokojitvi staršev in ga ambiciozno in zagnano vodita naprej.

Tudi na moja vprašanja so odgovarjali kot dobro utečen team, se dopolnjevali in izmenjevali pri odgovorih, ki se prepletajo v posebno zgodbo o uspehu. Zgodbo o znanju, vztrajnosti, odločnosti, sodelovanju, medsebojni pomoči, vse skupaj s kančkom nostalgije in več kot zasluženim ponosom.

Kaj pa se je dogajalo petdeset let nazaj, kakšne so bile takrat razmere za obrt in kakšni so bili začetki?

“Začetek delovanja podjetja sega v leto 1970. Ustanoviteljica obrti je bila mama Dragica, ki je začela svojo pot zelo mlada, pri svojih 19-ih letih, kot samozaposlena. 7 let je delala sama, nato pa se ji je pridružil mož Miloš. Začela sta v manjši delavnici, katero sta morala najprej preurediti, da je bila primerna za delo. Njuna pot je bila vsekakor ideja dolgoročnega podjetništva, ki ju je vodila počasi, a trdno in varno po zastavljeni poti.”

A časi, o katerih govorita Dragica in Miloš, niso bili enostavni, nasprotno, pogosto težki in zahtevni. Kot najtežje opisujeta poslovanje z davčno upravo in pridobivanje novih poslov. Kasneje sta se jima pridružila še dva zaposlena. V letu 1990 sta se odločila za gradnjo novega objekta na sedanjem naslovu, saj je podjetje uspešno pridobivalo nove posle in delovalo v treh izmenah.

In, ko je izgledalo, da so stvari končno stekle, je prišlo leto 1991 in vse se je spremenilo. Skoraj ves posel s sosednjimi državami je  propadel, in so tako delovali samo v eni izmeni več kot dobro leto dni. A z vztrajnim delom so tudi to premagali in našli nove poti do uspeha.

 Kako se je dejavnost razvijala skozi leta in desetletja, ko sta bila nosilca še vaša starša?

»Dejavnost se je razvijala postopoma. Oče Miloš je bil vedno razvojni del podjetja, in je tako s svojim širokim pogledom v podjetje vpeljeval  veliko novosti. Svoj delež so prispevali tudi razvojni deli  podjetij,  s katerimi sodelujemo, in tako so se razvijali novi artikli. Ta proces se nadaljuje še danes.”

Tako dolgoletna dejavnost ni ravno nekaj običajnega, zato nas je zanimalo, kateri dejavniki so po njihovem mnenju vplivali na to, da so uspešno vztrajali kar petdeset let, pa ne samo to, z mladimi močmi je pred njimi še veliko let delovanja. Tako vidijo dejavnike, ki so vse to omogočili:

“Za uspešnost podjetja sta bila ključna vztrajnost in razvoj. Sposobnost hitrega prilagajanja trgom,  kupcem in njihovim zahtevam. Pomembno je tudi, da napak, ki se zgodijo, ne ponoviš več, se izpopolniš in greš še z večjim elanom in energijo naprej. Po vsakem neuspehu se je potrebno dvigniti, vztrajati, biti še boljši.”

Gotovo so bili vmes boljši in slabši časi, kaj pa je tisto, kar vam je dajalo in vam sedaj daje moč za vztrajanje in premagovanje ovir?

“Pozitivno mišljenje. Osredotočenost na svoje podjetje. Upati si  biti drugačen. Slediti svoji viziji in imeti močno željo po uspehu.”

Ko gledam sedanjo direktorico, moderno mlado žensko v zelo tehničnem poklicu, ne morem, da ne bi pomislila, da jo je v mladosti gotovo vleklo tudi na kakšna druga področja, da je imela kakšne drugačne interese in morda tudi načrte. A gospa Helena nam hitro razloži, kako je bilo s tem:

“V podjetje sva se oba z bratom vključila že zelo zgodaj, saj je to predstavljalo tudi del najinega vsakdanjega življenja. Starša sta imela željo, da nadaljujeva njuno pot. Ko sta se oče in mama upokojila, smo se dogovorili, da podjetje prevzamem jaz, in tako z bratom Andrejem nadaljujeva skupno pot v podjetništvu. “

Oba naslednika dejavnosti imata že tudi  svoje otroke in Andrejev sin je med našim pogovorom  malo zakrožil po pisarni. Morda sem gledala že naslednjega  mladega podjetnika, ki bo sledil stopinjam starih staršev, očeta in tete. Morda skupaj s sinovoma dvojčkoma direktorice Helene, kdo ve, saj so  družinske vezi pogosto spregledan, pa vendar pomemben dejavnik pri uspehu manjših in večjih podjetij.

Seveda pa je vsako delo, vsaka dejavnost in vsak trud vezan na to, da poleg uspehov same dejavnosti prinaša tudi notranje zadovoljstvo. Kaj vam, gospa Helena, pri delu največ pomeni?

“Največ mi  pomeni zadovoljstvo naših kupcev kot tudi zaposlenih, saj se zavedam, da so to ključni dejavniki za dolgoročni uspeh podjetja. Zadovoljstvo pa izhaja tudi iz svobode in ustvarjalnosti, ki ju prinaša narava našega dela.”

Kljub časom, ki zapovedujejo izogibanje stikom in distanco,  sem ob upoštevanju vseh ukrepov stopila tudi v proizvodnjo, kjer je ob brnenju strojev in ob živahnem delovnem ritmu vseeno vladalo nekakšno umirjeno delovno ozračje. Zanimalo me je, kako izbirajo sodelavce, si želijo izkušenih strokovnjakov, ki s svojim znanjem nadgrajujejo delovne zahteve, ali imajo raje začetnike, ki se izoblikujejo in rastejo skupaj s podjetjem? Kako pomembni so odnosi med zaposlenimi in posebej med vodstvom in zaposlenimi?

“Sodelavce izbiramo skrbno. Predvsem si želimo takšnih, ki nam lahko sami doprinesejo znanje in tako pomagajo pri razvoju podjetja. Poleg tega je zelo pomembna vključenost in sinhronost vseh v  našem teamu. Odnosi med zaposlenimi in vodstvom so ključni, saj le tako lahko uspešno sodelujemo med seboj.”

Poslovni svet je postal zelo tekmovalno in neprizanesljivo področje. Kako je pri vas s konkurenco? Spremljate tudi  njihovo delo, se povezujete ali ostajate vsaksebi?

“Tudi sami se soočamo s konkurenco, se je zavedamo, vendar s svojo drugačnostjo, pristopom in rešitvami, ki jih ponujamo našim kupcem, hodimo po poti, ki je samo naša. Trudimo se biti drugačni in delovati na svojstven način. Res je naša dejavnost zelo tehnične narave. V samem začetku se je pojavila priložnost na področju kovinoplastike in tako se je skozi leta podjetje prilagajalo potrebam trga in kupcem. Vmes smo delali tudi embalažo za  kozmetiko, danes pa izdelujemo tudi medicinske pripomočke.”

Katere dragocene izkušnje in znanja bi izpostavili?

“Vsekakor bi lahko izpostavila znanja, ki so bila osvojena od samega začetka pa vse do danes. Tako smo pridobivali izkušnje na področju samega vodenja, organizacije, sposobnosti pogajanj, nova tehnološka znanja pa so sploh ena izmed najbolj dragocenih izkušenj. Ključnega pomena je odnos z ljudmi. Tako s strankami kot tudi svojimi zaposlenimi. Biti moraš tudi zelo dober psiholog. Glede na to, da smo družinsko podjetje, smo se morali naučiti velike strpnosti, prilagajanja in družinska čustva pustiti ob strani. Spomnim se svojih začetkov v podjetju, ko me je oče večkrat opomnil, da naj čustva pustim ob strani in se ne obremenjujem. Žal ga takrat nisem najbolje razumela, ampak sem se na svojih izkušnjah zelo dobro naučila in začela zavedati, kaj mi je takrat želel dopovedati. Veliko pomenijo tudi njune izkušnje in jih še sedaj z nasveti prenašata v podjetje. Menim, da so te še posebej koristne in vsekakor dragocene, saj dandanes težko prejmeš dober in iskren nasvet.“

Vodenje podjetja je za vsakogar zahtevno, odgovorno in pogosto tudi stresno delo. Ali lahko v času, ko niste v službi, odmislite službene probleme, kako vam jih uspe obvladati in premagati? Koliko imate prostega časa, kaj takrat najraje počnete in s kom?

“Skozi čas sem se naučila, da je zelo pomembno, da se zavedaš, da je potrebno pustiti probleme tam,  kjer je njihovo mesto  in jih ne nositi v domače okolje. Glede na to, da živim na istem naslovu, kjer je tudi podjetje,  je to včasih nekoliko težje, toda kljub temu je pomembno, da se v današnjem času tega zavedamo ter postavimo meje med poslovnim in zasebnim.

Sama se poslužujem raznih sprostitvenih tehnik kot so meditacija, stik z naravo, druženje s prijatelji in seveda druženje z mojo družinico, ki mi daje največ energije in me opomni, kako zelo si je pomembno vzeti čas zase in družino. Naučila sem se, da le če znamo poskrbeti zase, živeti v stiku in miru s seboj, šele takrat lahko tako v delovnem okolju kot med prostim časom delujemo kot si želimo, kvalitetno in iz srca. In posledično smo na koncu zadovoljni s seboj in s svojim delom.“ 

Seveda smo sredi velike globalne zdravstvene krize zaradi pandemije, ki močno  posega na vsa področja delovanja in življenja. Zanimalo me je, kako je vse to vplivalo na njihovo dejavnost, ali so morali narediti veliko sprememb in prilagoditev? Presenetil me je pozitiven odgovor, ne naštevanje težav, ovir in negativnih posledic:

“Lahko rečem, da smo v letošnjem letu, ne glede na situacijo, ki se odvija in s katero se vsi soočamo, zelo zadovoljni. V podjetju smo se morali nekoliko prilagoditi, vendar je narava našega dela takšna, da ni prišlo do večjih sprememb.”

In za konec, kakšni so vaši poslovni in osebni načrti za prihodnost?

“V prihodnjih obdobjih si želimo povečati tržni delež na tujih trgih, se tehnološko izpopolniti, optimizirati proizvodnjo in razvijati tehnološko še bolj zahtevne in dovršene izdelke. Z drugačnostjo in visoko kakovostjo želimo zadovoljiti še tako zahtevnega kupca.”

Ob toliko pozitivne energije, volje do dela in napredka, strokovnosti in osredotočenosti bo doseganje visoko zastavljenih ciljev gotovo uspešno. Čestitke Kovinoplastu Laharnar za vse doseženo v petdesetih letih in še veliko uspehov tudi v prihodnje!

Avtorica: Vesna Šteblaj