Visoko tehnološki in robotizirani izdelki iz podjetja FerroČrtalič v vseh industrijah  

55 let uspešne inovativnosti družinskega podjetja

Z Grma do Mačkovca, Dolenjskih Toplic in v svet, bi lahko na kratko povzeli uspešno podjetniško pot družine Črtalič, ki z rešitvami in proizvodnjo strojev za tehnologijo obdelave površin sodijo v sam svetovni vrh.

Začelo se je na novomeškem Grmu, kjer je oče oziroma ded Jože Črtalič že leta 1960 zbiral korajžo in leta 1964 odprl obrt in zaposlil enega delavca, kasneje še drugega. Že takrat je bilo to zelo družinsko podjetje, saj so pri delu pomagali tudi Jožetova soproga in otroci. V tistih nič kaj prijaznih časih je bilo pomanjkanje mnogih izdelkov. Jože je začel s proizvodnjo kovinskega pohištva za šole, vrtce, bolnišnice, športne dvorane. Bil je tudi kooperant s Slovenijalesom. In takrat se je veliko gradilo. Gospod Jože Črtalič je bil inovator. Leta 1955 je namreč razvil tabletirko za novomeško tovarno zdravil Krka, prvi stroj v novomeškem farmacevtu, ki je naenkrat lahko izdelal več tablet. Tabletirka je razstavljena v muzeju Krke.

Gospod Jože Črtalič je znal usmerjati tudi svoje otroke, tako je gospoda Bojana Črtaliča priganjal k izobrazbi, za kar mu je slednji hvaležen. Zaključil je študij strojništva in začel s svojo obrtjo. Nekaj časa je delal pri očetu, pa pri sebi in tako leta 1975 prevzel očetovo podjetje, ki je bilo že v Mačkovcu. Bojanu se je pridružila tudi soproga Slavojka. Že takrat je Bojan začel z inovacijami na področju hladilnih sistemov za hlajenje varilnih pištol, a je takoj ugotovil, da je vzporedna tudi potreba pa dobro očiščenih površinah pred in po varjenju. Slednje je bilo prelomno za nadaljnjo pot Črtaličev, saj so se začeli ukvarjati s postopki obdelave površin. Takrat s peskanjem in kasneje z razvojem lastnih strojev za peskanje.

Gospa Slavojka se na prav simpatičen način spominja začetkov njune skupne podjetniške poti. Pravi, da je može težko krotiti, še posebej strojnike. »Bojan je bil namreč izredno inovativen in v tistih časih v njihovem podjetju ni manjkalo pridnih in močnih ljudi s karakterem, ki so naredili vse, kar jim je naložil preddelavec oz. ‘majster.’ In Bojan, ob svoji dinamičnosti in razvoju, ni povsem razumel, zakaj mu povsem ne sledijo, saj je preskakoval stopnice, v mislih in dejanjih,« še pove gospa Slavojka.

Kljub vpetosti v delo sta Slavojka in Bojan skrbela za družinske vrednote. Bojan v šali doda, da »če se dobro oženiš, imaš polovico problemov rešenih.« Jernej, Mojca in Anja so njuni otroci. Bojan za Jerneja pravi, da je njegova živa kopija (Jernej ima svoje uspešno podjetje Blast Tehnik d.o.o.), Mojca, ki je zdaj direktorica družbe, je kot otrok dejala, da ona pa ne bo pri očiju nikoli delala. Anjo naj bi kot otroka zanimalo vse drugo kot pa delo v podjetju. In tudi Anja je sedaj pomemben člen družinskega podjetja.

Zgodovine podjetja, ki je prežeto z družinskimi vrednotami, je tako bogato, da bi brez težav lahko napisali zajetno knjigo, roman. Med drugim je Mojca še kot majhna deklica nastopila kot manekenka, in sicer je skupaj z bratom Jernejem in prijateljico pozirala v njihovi otroški posteljici, ki so jih takrat izdelovali in z njimi opremljali vrtce, bolnišnice, porodnišnice…

Marsikdo ne ve, da so Črtaličevi opremili tudi Cankarjev dom z ograjami, ki so jih izdelali v podjetju. Bojan ob tem dodaja, da je najmanj polovico teh ograj zmontiral sam. In kakšno naključje. Bojan je bil v novi stavbi strojne fakultete še pred študijem strojništva. V šestem nadstropju, kjer je predavalnica z 260 preklopnimi stoli, je Bojan z ekipo vse stole tudi zmontiral oz. postavil v prostor. In bil je študent prve generacije strojništva v tej predavalnici.

Čeprav razmere ob osamosvojitvi Slovenije niso bile rožnate, so Črtaličevi z dobrimi temelji, pogumom, poštenostjo, vztrajnostjo, smelostjo, drznostjo in vizionarstvom uspeli tudi s poslovanjem prek meja nekdanje skupne države in kasneje Slovenije in so tako prisotni na vseh kontinentih sveta, pove Mojca Črtalič Andolšek, ki je generalna direktorica družbe. Njihovo delo in znanje cenijo doma in po svetu, za kar so prejeli številna priznanja in certifikate kakovosti.

Iznajdljivosti Bojanu ni manjkalo. Ob spremljanju razvoja tehnike je slednjo z inovativnostjo tudi prehiteval. In to negujejo še naprej. V podjetju so zaposleni večinoma kadri z visoko izobrazbo in znanjem. Prav tako v podjetju poudarjajo pomen izobraževanja oz. šolskih programov v srednji šoli. Tako omogočajo prakso in štipendiranje dijakov. V podjetju smo ob ogledu podjetja srečali dijaka, ki obiskuje program mehatronike na Šolskem centru Novo mesto.

Prihodnost je Črtaličevim izziv oz. so v tehnično-tehnološkem pomenu vedno nekoliko pred drugimi, saj orjejo ledino in razvijajo sisteme za določena vodilna podjetja na svetu, ki bodo njihovo znanje oz. stroje začeli uporabljati oz. jih umestili v uporabo v naslednjih dveh oz. treh letih. In prav tukaj se v prihodnosti podjetje Črtalič vidi kot enega glavnih igralcev, saj imajo tako že razvito visoko tehnologijo in delujoče prototipe, ki bodo na tržišču šele čez približno tri leta. Vizija za pet let in več pa je usmerjena tudi v medicinske implantante. Že zdaj podjetje razvojno sodeluje s številnimi inštituti, fakultetami in podjetji po vsem svetu.

In v pogovoru z drugo in tretjo generacijo družino Črtalič se je pridružil še Leo Andolšek, četrta generacija družinskega podjetja, ki že osvaja številna znanja in razvija svoja. Najnovejši projekt so pred kratkim že predstavili na največjem svetovnem sejmu 3D printinga in v podjetju zagnali novo linijo najnovejših, na novo razvitih, natančnih, sofisticiranih strojev za obdelavo po natisu 3D printa. Leo dodaja, da je bil že kot otrok vključen v podjetje in pridobival znanja, tudi prek meja. Že kot zelo mlad je bil zelo aktiven in sodeloval na mednarodnih sestankih, sejmih. Tudi znanje tujih jezikov je zelo pomembno, tako da Leo razume in govori sedem jezikov. Prav tako v tem času v podjetju dodajajo dodano vrednost, saj zaposlenim nudijo tudi izobraževanje ruskega jezika.

Še bi lahko pisali. A zagotovo družina Črtalič in njihovi zaposleni govorijo isti jezik, ki ga dobro razumejo po vsem svetu in se obrestuje. Radi in s spoštovanjem se ozrejo v preteklost, še toliko raje in navdušeno pa v prihodnost.

Avtor: Robert Erjavec